Nocoj bo hladilnik spet zbudil
nervozno pernato posrano bando
na podstrešju.
S palcem in kazalcem
si zapiram hladne veke.
Kot da mi jih zapira voda
tik pod gladino kakšne reke,
kjer bi ta trenutek rad ležal
in sanjal, da se vozim
z vlakom proti morju
na vagonu, polnem posušenih poljskih rož,
ki ne dišijo več.
Kolodvor me čaka na postaji.
Nekaj praznujejo.
Strah me je, da jih bom zunaj srečal,
srečne, zdrave, delovne ljudi,
ker bi rad za hip zamenjal z njimi
prvi maj, ko se zdani.