Nocoj bo hladilnik spet zbudil nervozno pernato posrano bando na podstrešju. S palcem in kazalcem si zapiram hladne veke. Kot da mi jih zapira voda tik pod gladino kakšne reke, kjer bi ta trenutek rad ležal in sanjal, da se vozim z vlakom proti morju na vagonu, polnem posušenih poljskih rož, ki ne dišijo več. Kolodvor me čaka na postaji. Nekaj praznujejo. Strah me je, da jih bom zunaj srečal, srečne, zdrave, delovne ljudi, ker bi rad za hip zamenjal z njimi prvi maj, ko se zdani.