Strupeni Poeti - Nevroza lyrics

[Verse 1: Psevdonim] Odkar stojim na trdnih tleh ne morem rešit se bremena Sem kot Atlas katerega nebeški svod pritiska na ramena Čakam Herakleja, da po zlata jabolka mu stopim Ampak to je le mit, katerih želodec realnosti je sit Jaz sem Hipolit, s tem, da moram vedno Fedri ugodit Jaz sem Faraon, in vsaki vzpon na tron spremlja zaton Vprašljiva je eksistenca, ki jo zakriva ekselenca senca-dekadenca Hočem spizdit s tega sranja, ampak kak, se mi ne sanja Vsa dognanja ego posesivno shranja. f**, še sam Sizif se mi klanja Sama misel me preganja, vprašanja-kdo ta začaran krog poganja? Odprem oči, vidim koliko črnine je v meni Grem globlje, iščem v sebi luč, da me presveti In vsak dan na tem bom delal, iskal vrzeli Ker ne prenesem več strahu, ponosa in zavisti Od včeraj zasajenega drevesa pričakujem streho nad glavo Katero sem že zdavnaj zgubil zaletavo.(za zabavo) In neštetokrat sem se že zrušil iz obupa A kaj, ko kot Antej je ego pa po padcu ponovno "čupa" Dovolj imam tega, da ne morem sneti maske Pust mam vsaki dan, za noč čarovnic samo sprevidim kaka pošast sem Zakaj sploh še vztrajam v tem kompetitivnem svetu Kjer z vsiljenimi pogoji, plešem v duetu? Ko se nehaš trudit vidiš, da pihal si v luknjasto vrečo Zaman zanikal nesrečo, s tem koval si egu srečo Glej, jaz še vedno raziskujem dno, plujem čez to Kujem si pot in v primeru da padem poljubim ta pod Refren: Verjemite, ta pot je oseka vsega tega kar vas bega Meji kam sega in oblega, morje človekovega mega ega In dragi tisti materialisti, maja vas zavaja In prava vaja nam pokaže, da maja je le maja raja [Verse 2: Enigma] V letih mojega življenja sem spoznal, kak v pizdi je ta svet Na žalost posadil sem v sebe seme in razcvel se je obrambni cvet Bojim se, da bi igla razkrinkanja preluknjala mi masko Ker folk komaj čaka, da odpre in posoli mi prasko Vsak korak, ki dvigne me stopnico više Prinese strah, da padel bom nazaj al pa še niže Sem še ena žrtev začaranega kroga In ni izhoda, dokler bojim spoznati se, izstopit iz brloga Vedno upanja sem poln, da za dejanje bom poplačan Razočaran, če spregleda se, izpadem kot tlačan Včasih pri kaki stvari vztrajam pa čeprav je obupna (Psevdonim) Ne skrbi Enigma, ta težava vsem je skupna(se tolažim..) Na poti poberem vsaki kamen, ki pojavi se pred mano Ker bojim se, da spotaknem se ob njega prerano.(bolano) Pa ko nimam placa več, da bi še shranil kam en kamen Ne upam enega se rešit, vsaki zdi se mi omamen Napadam obrambo z obrambo, v morju misli tonem Hlapam za zrakom, ko nastopi ura plime Vsaki dan me prime, da izginem iz te družbe Pa ne morem vrezat, ki na ljubljene me veže, popkovine In pol znebiš se praha, ki vrsto let subtilno je poročal Da vzamem knjige iz police, naj vpijem vsemogočne vrstice Saj odklepajo lisice, kere ovirajo na poti do resnice Zato... Refren: Verjemite, ta pot je oseka vsega tega kar vas bega Meji kam sega in oblega, morje človekovega mega ega In dragi tisti materialisti, maja vas zavaja In prava vaja nam pokaže, da maja je le maja raja