Ceste so spet polne cul, zakladov ranjenih obrazov. Na hrbtih naloženih mul, čez solze shojenih prelazov. Počasne kretnje iščejo tolažbe tam, kjer se sočutje neha, kjer nori kralj te nore dražbe, žalost, že sočutno zeha. Veter propelerjev iz Casablance Idila je za njih drugačna. Shranjena je za nazaj. Ker, ko je bolečina lačna, vsak spomin postane zmaj. Ne vem, kje se končajo ceste in kje počiva njihov zadnji prah? Poznam pa sabljo njihove neveste, ki jo vihti brezumni strah.