Tiha noč nad mestom spi,
A se pretvarjam, da je ni,
Kot slika brez okvirja,
Kot duša iz papirja,
To noč mene ne boli.
Praviš, da ti je hudo,
Žal ti je, a ljubiš njo,
A zdaj so me zlomile,
Kot nož v srce zarile,
Besede tvoje za v slovo.
Ko srečava se spet čez dvajset let,
V oči si bova zrla brez besed,
Življenje mimo naju bo odšlo,
A nama bo hudo,
A žal prepozno bo.
Kaj mi bo jutro, če ob meni te več ni,
Ne ni treba, da me zbuja, naj pri miru me pusti,
Ni me sram, da sem jokala,
A ne bom nikdar priznala,
Da še vedno zate zbujam se.