Včasih se mi, ko hodim preko mosta,
zdi, da kličejo za mano spodaj v Dravi.
Ko pogledam dol, se naslonim na ograjo,
vidim sebe tam, nejasno na gladini.
Včasih se iz vrtinca dvigne roka
in me potegne dol. Na dnu je hladno.
Mrtvi flosarji. Razočarane neveste.
Pijani ribiči. Šoferji, padli s ceste.
Plešejo. Čakajo.
Čakajo divji Turki, skriti v črno blato.
Pogrešan mladoletnik s pisano kravato.
Zraven njega nemška četa nima domovine.
Kličejo me kot zvonovi ven iz mrzle vode.
Še vedno me, če pogledam danes z mosta,
spodaj pri njih Zoran na gladini vabi:
Pridi dol! Pridi k nam!
Mogoče nisem jaz na mostu, ampak tisti spodaj.
Kličem sebe kot zvonovi ven iz mrzle vode.