Čuj, špranjica!
Mene ni treba razumet.
Čuj, špranjica!
Mene je treba samo vzet.
Ti svoje male vrabce vedno hitro zgrabiš
in jih nikoli ne spustiš.
Potem si lažeš, da so strašno drzni orli,
da je to to, kar si želiš.
Čuj, špranjica!
Ti se nikoli ne boriš.
In motiš se, če misliš "mali nima stila",
saj vendar veš, da danes: jebiveter (piham vsako noč),
jebiveter (piham celo noč).
Podnevi počivam, ponoči lovim,
levinje podiram in s kačami spim.
Tebe pač enkrat jutri čakajo pletilke,
topli copati, mirna vest.
Ti pridno čakaš svoja hrastova nebesa,
zbiraš spomine za spomin.
Čuj, špranjica! Čuj, špranjica,
ti se nikoli ne boriš, saj vendar veš, da danes:
Kdor ne dela, naj ne je.
Kdor ne sanja, naj ne spi.
Kdor ne vidi, naj ne ve.
Ti se nikoli ne boriš.