Bom lahko kdaj pozabil
tvoj torzo na strmini,
jeklene tetive gorenjskega orla.
pogled, ki osvaja,
junake planinskega čaja.
In tvoj vmesni čas,
moja kulturna katarza,
in prva beseda najmlajših Slovencev
naj ne bo mama,
ampak RC Elan.
In strel v tišini,
je napovedoval naš pesnik.
Zdaj dvigamo čaše in pojemo "račke",
vsi skupaj ob progi veselo jodlamo:
"Nič nas ni strah,
če so smučarji z nami."
Naše blontno veselje
nam greje domove,
v srcih poletje in sneg na zaslonu,
zveze so dobre, še malo
in šlo bo zares.
Danes ob enih popoldne
je padel in obležal
nekje na začetku drugega teka
junak med junaki
pri vratcih številka trinajst.
Lahko si obrišeš nos v mojo srajco, draga,
ne morem več gledati tvojih solznih oči.